1. etapa, Porto - Vilarinho, 27 km

Porto – Vilarinho, 27 km,

Sobota, 22.9.2012. Pretežno sončno vreme, start ob 08.30, 6,30 ure hoje.

V hostlu Eden House na ulici Rua de Bragas v Portu sva z Danico počakala na zajtrk ob 08. uri. Ko sva pojedla in spila kavico z mlekom, sva oprtala nahrbtnike in krenila na pot. Najprej navzdol po ulici in po nekaj deset metrih sva zavila v desno na Rua de Cedofeita.

Po njej sva krenila proti severu, iz mesta proti primestnemu naselju Matosinhos, kjer so lepe peščene plaže. Vendar označena pot vodi mimo Matosinhosa, bolj vzhodno od obale. Rumene puščice so posejane dokaj na gosto in z iskanjem poti ni bilo nobenih problemov. Včasih sva opazila puščico na kandelabru, potem na odtočnem žlebu, na hrbtni strani prometnega znaka ali na električni omarici, včasih tudi na robniku vozišča. Rumene puščice vodijo proti severu, proti Santiagu de Compostela, modre puščice pa kažejo v drugi smeri, proti jugu, proti Fatimi, romarskemu kraju v bližini Lisbone. Tu in tam srečava kakšnega osamljenega romarja, ki nama prihaja naproti. Najbrž je  namenjen v Fatimo.

Pot naju ves čas vodi proti severu. Promet ni preveč gost, le ulice so večinoma tlakovane in kar naporne za korakanje. V kraju Araujo se ustaviva v barčku ob cesti in naročiva kavico. Za sosednjo mizo sta sedela dva mlajša popotnika, parček, z manjšimi nahrbtniki kot so najini. Po krajšem pogovoru sva ugotovila, da sta Švicarja, da sicer tudi pešačita proti Vilarinhu, ampak nista romarja na Caminu. Midva sva dokaj hitro popila svojo kavico in odšla naprej, onadva sta še ostala v baru. Sva jih pa srečala še enkrat kasneje, par kilometrov dalje, ko sva imela krajši počitek na enem izmed avtobusnih postajališč ob poti. Ves čas poti sva opazovala letala, ki so se zelo nizko nad najinimi glavami spuščala proti letališču Porto, katero leži severno od mesta. Po krajšem klančku sva se spustila rahlo navzdol, do mostu čez reko Rio Leca. Privoščila sva si krajši postanek in malico na klopci ob cesti.

Potem pa manjši vzpon proti primestnemu naselju Maia. Na krožišču sva na vozišču našla razsutega nekaj kovinskega jedilnega pribora – dvoje vilice, dve manjši žlički in eno večjo. Pospravil sem jih v nahrbtnik in na preostali poti nama je ta pribor kar prav prišel. Zlasti pri konservah in jogurtih so bile žličice zlata vredne... čeprav so bile pozlačene samo s „trompetengoldom“. Po prečkanju naselja Maia sva se izvila iz mestnih ulic in ob poti so se pričela obdelana polja, vendar sva še vedno pretežno hodila po asfaltu. Naslednji kraj ob poti je Mosteiro.

Dan je kar hitro mineval in po dobrih 6 urah dokaj solidne hoje sva prišla v kraj Vilarinho, kjer je najin današnji cilj – privatni albergue Laura. Ob poti sva vsakih nekaj kilometrov opazila letake, ki so vabili v ta albergue. Ko sva prišla v Vilarinho, pa nikjer več nobene oznake. Na križišču cest sredi vasi sva najprej šla v desno do restavracije in vprašala za pot. Povedali so nama, da naj prečkava glavno cesto in nadaljujeva po poti Camina še kakih 400 m. Na desni bova našla cafe bar, takoj za njim pa je Casa Laura.

Ubogala sva nasvet in čez par minut sva bila na cilju. Pozvonila sva pri zaprtih vratih in kaj hitro nama je odprl prijazen lastnik alberga. Pokazal nama je prostore – levo od vhoda je manjša soba z zakonsko posteljo, na sredini WC s kopalnico. V predsobi stoji dobro založen hladilnik – sok, sadje, voda, marmelada, maslo. Desno je skupna spalnica alberga, s posteljami v nadstropjih. Dodelil nama je sobo z zakonsko posteljo in povedal, da je cena za spanje 10 EUR po osebi. Vse kar je v hladilniku, pa je gratis. Lepo!

albergue Casa Laura

Casa Laura ima svojo internetno stran - Casa Laura

Po opravljenem tuširanju in pranju sva obesila perilo, nato pa šla v sosednji kafič na kosilo. Pojedla sva juho iz listnatega ohrovta in velik krožnik solate. Potem sva poiskala vaško trgovino. Kupila sva nekaj sadja in sira ter steklenico portskega vina. Ker sva bila prejšnji dan v Portu na ogledu kleti Offley, sva seveda kupila njihovo vino – dober tawny, portsko vino temne barve s kar 19,5% alkohola. Še preden sva prišla do doma, sva ga že pokusila. Kar v vaškem parku sva odprla steklenico in parkrat dobro potegnila iz nje.

cerkvica v Vilarinhu

Kasneje zvečer naju je gospodinja Laura povabila še na pecivo in kozarec portskega vina. Ponudbo sva seveda z veseljem sprejela. Pri kozarčku se nama je pridružil še romar, ki je prišel v zavetišče kmalu za nama. To je bil Francoz Pierre, ki je sam spal v drugem delu alberga.

Malo smo poklepetali s gospodarjem, kateri nama je povedal, da ima dva otroka, sina, ki je star 21 let in še študira, in hčer, ki je stara 14 let. Sin igra tudi na bobne. O tem sva se lahko prepričala ponoči, ko je treniral nanje. Ni bilo preglasno in ne moteče. Zgleda, da imajo klet precej dobro izolirano. Ponoči je deževalo in nama dodatno namočilo cunje, ki so se sušile na stojalu. Ob odhodu sva morala mokre pospraviti v nahrbtnik, kar je težo nekoliko povečalo. A sedaj sva še spočita, bova že zmogla ...