4. etapa, Ponte de Lima - Sao Pedro da Torre, 33 km

4. etapa, Ponte de Lima - Rubiaes - Sao Pedro da Torre, 33 km

Torek, 25.9.2012, start ob 7.45 uri, prihod v Sao Pedro ob 17. uri.

Iz alberga v Ponte de Lima sva krenila ob jutranji zori, ob 7.45 uri. Na tej zemljepisni širini se v tem času zdani šele okrog 8.15 ure. Portugalska je v istem časovnem pasu kot Greenwich, zamik ure je glede na Španijo 1 ura. Vreme je bilo oblačno, ves čas je rosilo. Na trenutke pa se je ulilo močneje. Ves čas sva imela oblečeno opremo za dež - dežne pelerine, dežne hlače, prevleke na nahrbtnikih. Le s čevlji se ne da storiti kaj veliko. Nekaj mokrote se steka vanje s hlač, še več je pride vanje, ko skačeš iz ene luže v drugo. Ko pa ti v čevljih prične žlobudrati in čofotati, se ne sekiraš več in gaziš kar naravnost čez luže.   

Današnja pot vodi v glavnem po kolovozih, med polji in vinogradi. Avtocesta je ves čas zelo blizu, slišiva hrup prometa z nje, a je v glavnem ne vidiva. Prečkava jo pod visokimi stebri. 

pod avtocesto

pričetek vzpona na Portelo Grande

Po dobrih dveh urah hoje sva prišla v vasico Labruja, ki leži ob vznožju največjega vzpona na vsej poti. Pot vodi čez hrib z imenom  Portela Grande, na vrhu katerega stoji Križ mrtvih - Cruz dos Mortos. 
 

Cruz dos Mortos

Ko sva prišla v to vasico, jo je k meni primahal domačin, očitno kmet in me z roko vabil, naj grem z njim. Ubogal sem ga in stopil z njim za hlev. Tam je prijel oje traktorske prikolice in mi ga porinil v roke, nato pa odšel k traktorju in zapeljal vzvratno, da bi mu jaz lahko nataknil prikolico na kljuko traktorja. Zgleda, da je že nekaj časa čakal, da bi prišel kdo mimo in mu pomagal, sam tega pač ni mogel opraviti. Ko sva se poslovila od kmeta, sva takoj za vogalom zagledala manjšo trgovinico in bife, vse v enem. 
 

barček s trgovino v Labruji

Stregli sta dve starejši gospe, seveda silno počasi. Naročil sem dve kavici z mlekom in nakupil hrane za malico - ribje konserve, kruh, sir, pecivo, sadje. Pri vseh mizah so sedeli romarji. Polovica tistih iz alberga v Ponte de Lima se je znašla zopet na istem mestu. Vsi so se pripravljali na težaven vzpon, ki bo v močnem nalivu vsekakor še težji kot bi bil sicer.

Fonte das Tres Bicas

Čez nekaj minut sva prišla do znanega studenčka Fonte das Tres Bicas, ki je dobil ime po tem, ker iz njega izvirajo trije curki vode. Na hitro sva se poslikala, saj so že prihajali drugi romarji, ki so tudi želeli posnetke s tega mesta.  Kaj kmalu za tem pa se je začel strm vzpon po skalnati poti. Kamenje je bilo spolzko in treba je bilo stopati kar pazljivo. Kak zvin gležnja bi pomenil konec poti za oba!

pot na vrh Portele Grande

Nekaj minut čez poldne sva bila na vrhu. Odvrgla sva nahrbtnike, slekla pelerine in se preoblekla v suhe cunje. Nato sem iz nahrbtnika izbrskal preostalega pol litra portovca in malo sva nazdravila uspešnemu vzponu. Čez nekaj minut je zopet pričelo padati in pelerine so šle nazaj na svoje mesto- na hrbet seveda. 
 

na vrhu Portele Grande, 405 m visoko

Spustila sva se v dolino  proti vasem Cabanas, Aqualonga in Sao Roque ter potem proti Rubiaesu, kjer je albergue. Sprva sva nameravala prenočiti v Rubiaesu. Vendar, ura še ni bila dve popoldan, albergue pa odprejo šele ob 15. uri. 
 

albergue v Rubiaesu

Na dežju pa ni prijetno čakati. Odšla sva kak kilometer naprej po cesti, kjer so v restavraciji vedrili ostali romarji. Ker še nisva bila lačna, sva šla kar naprej po vasi, iskat kako prenočišče. Ustavila sva se v trgovinici - bifeju, ki je par sto metrov naprej od restavracije.  V kotu bifeja so domačini pridno nabijali karte in vsake toliko pošpegali k lužicam, ki so se nabirale pod najinimi nogami.

bar v Rubiaesu

Povprašal sem oštirja, kako je kaj s prenočišči. Povedal nama je, da vse do Valence ni nobene možnosti za prenočitev.  Do tja pa je le dobre tri ure hoje. Popila sva kavico, kupila zavojček magdalenc (majhno pecivo), nato pa sprva v rahlem dežju odšla proti Valenci. Čez par minut se je močneje ulilo. Nato je ves čas močno deževalo in v že kar hudem nalivu sva prišla do sedla Sao Bento da Porta Aberta. 
 

Sao Bento da Porta Aberta

Tam sva se skrila v bar in počasi srebala vroč čaj. Pri sosednji mizi sva opazila dva Italijana, po nahrbtnikih in pelerinah sodeč tudi romarja. Tudi onadva sta vedrila. Pogledal sem na karto. Do Valence je vsaj še dobri dve uri hoje, albergue v Valenci pa je po podatkih iz interneta v remontu. Torej bo v vsakem primeru treba poiskati privatno prenočišče ali pa iti naprej v Tuy, v Španijo, kar pomeni še dodatno uro hoje. Valenca je lepo mesto, s zanimivim rimskim obzidjem. V dežju ga ne moreva pogledati. Torej je najbolje, da čimprej poiščeva prenočišče in upava na boljše vreme naslednji dan. Tako sva se odločila, da bova sledila kar cesti N-201, dokler ne prideva do kakega motela ali hostla.

hostel v kraju Sao Pedro da Torre

Korakala sva navzdol s sedla, mimo Gontomila in skozi naselje Fontoura. Sprva sva na levi še videla dva italijanska romarja, ki sta enako kot midva nadaljevala pot iz Rubiaesa. Po uri in pol hoje, ob 17. uri sva končno prišla do večjega križišča s cesto N-13 in na tem križišču je bil motel z restavracijo. Dogovoril sem se za sobo za dva, cena 30 evrov, z zajtrkom. V sobi je bila klimatska naprava. Nastavil sem temperaturo na 30 stopinj, potem pa sva navesila mokre cunje po vseh stolih, policah, kljukah, povsod. 
 

sušenje nogavic na karnisi

 V čevlje sva natlačila časopisni papir. Potem pa topel tuš in pozabljene so bile vse težave prebijanja skozi dež ves ljubi dan.