Vilarinho –
Barcelos, 27 km, dobrih 7 ur hoje,
Nedelja, 23.9.2012. Start ob 06.45, prihod na cilj ob 14.uri, občasno je deževalo, enkrat ali dvakrat vmes tudi močnejši naliv.
Še v jutranjem mraku sva
krenila iz Case Laura v kraju Vilarinho proti Ratesu. Prvi dve uri
sva hodila brez počitka, saj je bilo jutro sveže in vreme oblačno,
zelo primerno za hojo. Želela sva še pred dežjem priti do zavetja
v Ratesu.
Še vedno je bilo temno, ko sva šla po starem mostu Puente de Arcos preko reke Arcos. Malo višje ob reki so prepevali mladinci, ki so očitno tam popivali in se veselili vso noč. Ko so opazili najine čelne svetilke, so naju burno pozdravljali, midva pa sva jih poslikala od daleč.
Ob 09. uri sva prišla do prvih hiš naselja Rates, prav tedaj pa je pričelo rahlo pršiti.
Zavila sva v bar Macedo in naročila kavico. Ker je natakarica povedala, da imajo wifi povezavo, sem poskušal vzpostaviti povezavo na internet, a mi ni uspelo. Po 20 minutah je prenehalo pršiti in odšla sva naprej. Slabih 10 minut hoje naprej, bolj na koncu razpotegnjenega naselja je albergue, ki pa je bil ob tej uri seveda še zaprt.
Zopet se je na hitro ulilo in zbežala sva v trgovino. V trgovini, ki je le malo naprej po klancu od alberga in na desni strani ceste, sva požigosala credentiale. Danica si je kupila majico z rumeno puščico Camina in kapo s simbolom Jakobove školjke. Da bi se prijazni trgovki vsaj malo odkupila za gostoljubnost in streho pred dežjem, sem kupil pivo, Danica pa jogurt. Ko sem na stopnicah trgovine popil pivo, je počasi prenehalo deževati in šla sva naprej.
Še vedno je bilo temno, ko sva šla po starem mostu Puente de Arcos preko reke Arcos. Malo višje ob reki so prepevali mladinci, ki so očitno tam popivali in se veselili vso noč. Ko so opazili najine čelne svetilke, so naju burno pozdravljali, midva pa sva jih poslikala od daleč.
Ob 09. uri sva prišla do prvih hiš naselja Rates, prav tedaj pa je pričelo rahlo pršiti.
cerkev v kraju Rates |
Zavila sva v bar Macedo in naročila kavico. Ker je natakarica povedala, da imajo wifi povezavo, sem poskušal vzpostaviti povezavo na internet, a mi ni uspelo. Po 20 minutah je prenehalo pršiti in odšla sva naprej. Slabih 10 minut hoje naprej, bolj na koncu razpotegnjenega naselja je albergue, ki pa je bil ob tej uri seveda še zaprt.
na levi albergue Rates, na vrhu klanca trgovina |
Zopet se je na hitro ulilo in zbežala sva v trgovino. V trgovini, ki je le malo naprej po klancu od alberga in na desni strani ceste, sva požigosala credentiale. Danica si je kupila majico z rumeno puščico Camina in kapo s simbolom Jakobove školjke. Da bi se prijazni trgovki vsaj malo odkupila za gostoljubnost in streho pred dežjem, sem kupil pivo, Danica pa jogurt. Ko sem na stopnicah trgovine popil pivo, je počasi prenehalo deževati in šla sva naprej.
V gozdu malo nad Ratesom
sva si privoščila malico iz nahrbtnika – kruh in malo sira ter
grozdje. Še preden sva končala s hrano, naju je dež zopet ujel.
To pot je šlo zares. Močna ploha. Oblekla sva dežne hlače, dežne
pelerine, pa nategnila dežne prevleke tudi preko nahrbtnikov. Dež
naju je spremljal naslednji dve uri, ene dvakrat je prišel močnejši
naliv, ostali čas naju je spremljalo bolj rosenje.
Ko sva okrog 12. ure prišla do bara v Pedra Furadi, je dež povsem prenehal. Tam sva se ustavila, popila kavico in pojedla juhico iz listja ohrovta, katerega imajo tod na vsakem vrtu. Zraste tudi do 3 m visoko. Z njim krmijo živali, pa tudi pridno kuhajo juhice. Marsikje ob poti sva zavonjala značilni vonj te ohrovtove juhe.
bar v Pedra Furadi |
Ko sva okrog 12. ure prišla do bara v Pedra Furadi, je dež povsem prenehal. Tam sva se ustavila, popila kavico in pojedla juhico iz listja ohrovta, katerega imajo tod na vsakem vrtu. Zraste tudi do 3 m visoko. Z njim krmijo živali, pa tudi pridno kuhajo juhice. Marsikje ob poti sva zavonjala značilni vonj te ohrovtove juhe.
Od Pedra Furade naprej se
Camino v glavnem drži asfaltnih in tlakovanih cest skozi strnjena
naselja. Šla sva skozi Goias, Carvalho in še nekatere vasi, katerih
imena sem že pozabil. Malo pred 14. uro sva se spustila po blagem
klancu navzdol in preko avtoceste sledila cesti v naselje Barcelinos.
Tik pred mostom preko
reke, na drugi strani katere sva že videla mesto Barcelos, je tabla
z napisom „Albergue“ kazala v levo. Mimo postaje bombeirosov
(gasilcev) sva prišla do doma folkloristov, v katerem domuje tudi
albergue. Od nekod se je vzel hospitalero, ki nama je pokazal
spalnico z 18 posteljami, tri vrste s po tremi posteljami v
nadstropjih. Poleg tega albergue premore še tri tuše in ločena
WCja z umivalnico. Kuhinje ni, so pa električni radiatorji, od
katerih je eden celo deloval. Cena 5 eur. Menda je v mestu Barcelos
še en albergue, čisto nov. Midva ga nisva šla iskat, bila sva kar
zadovoljna, da sva že na suhem pod streho, saj se je zopet močno
ulilo. Do 17. ure sva malo počivala, medtem pa se je v albergu
nabralo kar nekaj romarjev. Na koncu nas je bilo 12 – dva mlada
Nemca, dva Francoza, pa še Pierre od prejšnjega dne, dve starejši ženski Španki in še ena
sama ženska srednjih let ….
Ob 17. uri je malo
prenehalo deževati, zato sva vzela dežne pelerine in se odpravila
na večerjo preko mostu v mesto Barcelos.
Sicer pa ponujajo kar poceni obroke tudi v barčku tik zraven alberga. Menda hočejo 6,5 eur za juho in zrezek ali ribo, pa kruh in vino, tako so vsaj povedali drugi romarji. Šla sva mimo mestne hiše in v center mesta. Danica je po poti pridno slikala kipe petelinov, ki so znamenitost Barcelosa in obenem tudi nacionalni simbol Portugalske. Portugalci petelinu pravijo galo.
Sicer pa ponujajo kar poceni obroke tudi v barčku tik zraven alberga. Menda hočejo 6,5 eur za juho in zrezek ali ribo, pa kruh in vino, tako so vsaj povedali drugi romarji. Šla sva mimo mestne hiše in v center mesta. Danica je po poti pridno slikala kipe petelinov, ki so znamenitost Barcelosa in obenem tudi nacionalni simbol Portugalske. Portugalci petelinu pravijo galo.
Legenda govori, da je nek
sodnik obsodil na smrt romarja, ki je bil obtožen tatvine. Romar je
trdil, da je nedolžen in da bo to dokazal petelin, ki bo oživel na
sodnikovi mizi. Pri kosilu je sodnik ves začuden res opazil, da je
pečen petelin na njegovem pladnju vstal in pričel kikirikati.
Sodnik je takoj stekel na trg, kjer je bil obešen romar in ugotovil,
da je še živ, ker mu je Santiago (=sveti Jakob) držal noge v
zraku, da se ni dokončno obesil. Seveda je sodnik tedaj romarja
oprostil kazni in iz tega dogodka je nastala legenda, katero Portugalci še
danes praznujejo kot nacionalni praznik. Zanimivo, da
enaka legenda obstaja tudi v Španiji in sicer v kraju Santo Domingo
de la Calzada, skozi katerega vodi Camino Frances.
Ker je spet pričelo
deževati, sva poiskala zavetje v restavraciji Perola, nekje v
severnem delu Barcelosa. Tudi tam so imeli wifi, a mi zopet ni uspelo
vzpostaviti povezave. Zelo rad bi se prebil do interneta, da bi
prebral vremensko napoved za naslednji dan. Pa ni šlo. Tudi na TV
so vrteli samo nogomet, nič vremenskih poročil. Nedelja pač.
Ko je prenehalo padati,
sva jo ucvrla proti domu. Že na mostu naju je zopet ujel dež in
zadnji trenutek sva se skrila v albergue. Tam je Danica pridno
sušila, obračala in menjavala mokre cunje na radiatorju, jaz pa sem
se lotil tegale dnevnika.
Ni komentarjev:
Objavite komentar