5. etapa, Sao Pedro da Torre - O Porrino, 25 km

Sao Pedro da Torre - O Porrino, 25 km

Sreda, 26.9.2012, start ob 08. uri, prihod v O Porrino ob 15.30 uri.

Zjutraj sva pobrala suhe cunje z obešalnikov po sobi in kopalnici, zvlekla časopisni papir iz čevljev in se odpravila na zajtrk. Točno ob 8. uri sva potrkala na vrata restavracije. Zaprto, zaklenjeno, brez luči. Malo sem kukal skozi zagrnjena okna, a kaj kmalu nama je postalo jasno, da sva za zajtrk prezgodnja vsaj za kako uro. Ni nama preostalo drugega kot da lačna kreneva na pot.

Malo sva kolovratila okrog krožišča magistralne ceste in priključkov na avtocesto, dokler nisva našla neke makadamske potke skozi goščavje, po kateri sva prišla do regionalne ceste N-13. Ta vodi vse do Valençe. Nekaj časa sva hodila kar ob glavni cesti. Po dobri uri hoje pa sva pri kraju Araujo ponovno naletela na markacije Camina. Odslej sva bila spet na "pravi" poti.

Araujo - ponovno na Caminu, rumene puščice

V mesto Valença sva prišla točno ob 11. uri. Povsem je prenehalo deževati in ko sva prišla do avtobusne postaje na začetku mesta, naju je pričakalo toplo sonce.Odšla sva na hrib nad mestom, si pogledala obzidje,

obzidje mesta Valenca na meji s Španijo

pokukala v nekaj trgovinic in kupila razglednice. To je najin zadnji dan na Portugalskem. Že popoldan bova v mestu Tuy na španski strani reke Rio Minho. Če želiva portugalske znamke na karticah, jih morava nabaviti tu. Po dobri uri ogledovanja starega dela mesta sva se odpravila naprej.

Tik pred mejo, pred mostom na reki Minho, sva se ustavila v baru na levi strani ceste, da popijeva še zadnjo portugalsko kavico. Točno opoldne pa sva zakorakala preko mostu v Španijo.

most čez reko Minho, na drugi strani je Španija

Na španski strani mostu je bilo nekaj policistov, ki pa se za naju niso niti malo zmenili. Tako sva po dobri uri hoje prišla do katedrale v Tuyu. Šla sva v katedralo, poslikala prelep portal vhodnih vrat in se sprehodila po centru mesta.

španska meja v Tuiu

katedrala Tui

Dobre pol ure naprej od Tuya je krasno počivališče, ob starem rimskem mostu čez reko Rio Louro. Most se menda imenuje Puente das Febres. Tam sva se na soncu grela kot dva martinčka, potem pa pomalicala še zadnje rezerve hrane iz nahrbtnika.

Puente das Febres

Tukaj je potekala stara rimska cesta št. XIX - Via Romana, ki vodi iz Brage preko Luga vse do Astorge. Na tem Caminu  jo najdemo v Ponte de Lima, Valenci, Tuyu, Iria Flavii oz. Padronu, Caldas de Reisu... Na več mestih sva srečala pomnike, ki so opozarjali na to pot. Tudi današnja cesta veliko časa vodi prav po trasi te starodavne poti. Očitno so Rimljani tudi brez satelitov in GPS-a znali dobro izbirati teren za gradnjo cest.

Do kraja Orbenlle sva hodila ob reki in ta del poti nama je ostal v spominu kot precej moker in blaten. Povsod luže, mehko blato, cela jezera. Na najgrših mestih sva odšla dol s poti in skušala najti suhe dele v gozdu ob poti. Včasih je uspelo, drugič spet pa sva čofnila do gležnjev v blato.

Okrog tretje ure popoldan sva prišla do industrijske cone v predmestju O Porrina. Tam je dolga ravnina. Vsaj 3 km ravne asfaltne ceste vodi mimo skladišč, tovarn, parkirišča tovarne citroenov. Hodila sva in hodila, pa nobenega bara, da bi vsaj malo presekala monotonijo poti.

O Porriño

Malo pred četrto popoldan sva prišla do mesta. Pred tem pa sva morala še preko nadhoda čez železniško progo, ki je prilagojen za invalidske vozičke. Pot se počasi vijuga navzgor, potem navzdol na drugi strani. Take prehode za invalidske vozičke vidiš marsikje po Španiji. Pri nas ga še nisem videl. Mesto je kar veliko, šteje okrog 16.500 prebivalcev.Ima močno razvito industrijo, glavna panoga je obdelava granita, znanega pod imenom Rosa Porriño, katerega iz bližnjega pristanišča Vigo izvažajo po vsem svetu. 
 

skladišče granita, v ozadju hrib, kjer ga režejo

Ustavila sva se v prvem baru na najini strani ceste. Una cerveza, un cafe con leche. Potem pa pulpo a la gallega in calamares. Najedla sva se do sitega, pa tudi odpočila. Do alberga sva priskakljala kot dva zajčka.

Albergue je kar daleč v mestu. Od centra mesta je treba še v levo preko manjšega mostu. Kuhinja v albergu je dokaj dobro opremljena. A tega dne so v njej kraljevali neki Angleži. Večja skupina si je skuhala kosilo, kar je ostalo, pa so pustili v posodah in na štedilniku. Sicer so naju povabili, naj se jim pridruživa in pojeva ostanke, a nama tiste pomije niso dišale najbolj. Druge posode pa ni bilo.

pogled iz alberga na majhen park pred vhodom

Ni nama preostalo drugega, kot da greva na večerjo v mesto.