1. etapa, Porto - Vilarinho, 27 km

Porto – Vilarinho, 27 km,

Sobota, 22.9.2012. Pretežno sončno vreme, start ob 08.30, 6,30 ure hoje.

V hostlu Eden House na ulici Rua de Bragas v Portu sva z Danico počakala na zajtrk ob 08. uri. Ko sva pojedla in spila kavico z mlekom, sva oprtala nahrbtnike in krenila na pot. Najprej navzdol po ulici in po nekaj deset metrih sva zavila v desno na Rua de Cedofeita.

Po njej sva krenila proti severu, iz mesta proti primestnemu naselju Matosinhos, kjer so lepe peščene plaže. Vendar označena pot vodi mimo Matosinhosa, bolj vzhodno od obale. Rumene puščice so posejane dokaj na gosto in z iskanjem poti ni bilo nobenih problemov. Včasih sva opazila puščico na kandelabru, potem na odtočnem žlebu, na hrbtni strani prometnega znaka ali na električni omarici, včasih tudi na robniku vozišča. Rumene puščice vodijo proti severu, proti Santiagu de Compostela, modre puščice pa kažejo v drugi smeri, proti jugu, proti Fatimi, romarskemu kraju v bližini Lisbone. Tu in tam srečava kakšnega osamljenega romarja, ki nama prihaja naproti. Najbrž je  namenjen v Fatimo.

Pot naju ves čas vodi proti severu. Promet ni preveč gost, le ulice so večinoma tlakovane in kar naporne za korakanje. V kraju Araujo se ustaviva v barčku ob cesti in naročiva kavico. Za sosednjo mizo sta sedela dva mlajša popotnika, parček, z manjšimi nahrbtniki kot so najini. Po krajšem pogovoru sva ugotovila, da sta Švicarja, da sicer tudi pešačita proti Vilarinhu, ampak nista romarja na Caminu. Midva sva dokaj hitro popila svojo kavico in odšla naprej, onadva sta še ostala v baru. Sva jih pa srečala še enkrat kasneje, par kilometrov dalje, ko sva imela krajši počitek na enem izmed avtobusnih postajališč ob poti. Ves čas poti sva opazovala letala, ki so se zelo nizko nad najinimi glavami spuščala proti letališču Porto, katero leži severno od mesta. Po krajšem klančku sva se spustila rahlo navzdol, do mostu čez reko Rio Leca. Privoščila sva si krajši postanek in malico na klopci ob cesti.

Potem pa manjši vzpon proti primestnemu naselju Maia. Na krožišču sva na vozišču našla razsutega nekaj kovinskega jedilnega pribora – dvoje vilice, dve manjši žlički in eno večjo. Pospravil sem jih v nahrbtnik in na preostali poti nama je ta pribor kar prav prišel. Zlasti pri konservah in jogurtih so bile žličice zlata vredne... čeprav so bile pozlačene samo s „trompetengoldom“. Po prečkanju naselja Maia sva se izvila iz mestnih ulic in ob poti so se pričela obdelana polja, vendar sva še vedno pretežno hodila po asfaltu. Naslednji kraj ob poti je Mosteiro.

Dan je kar hitro mineval in po dobrih 6 urah dokaj solidne hoje sva prišla v kraj Vilarinho, kjer je najin današnji cilj – privatni albergue Laura. Ob poti sva vsakih nekaj kilometrov opazila letake, ki so vabili v ta albergue. Ko sva prišla v Vilarinho, pa nikjer več nobene oznake. Na križišču cest sredi vasi sva najprej šla v desno do restavracije in vprašala za pot. Povedali so nama, da naj prečkava glavno cesto in nadaljujeva po poti Camina še kakih 400 m. Na desni bova našla cafe bar, takoj za njim pa je Casa Laura.

Ubogala sva nasvet in čez par minut sva bila na cilju. Pozvonila sva pri zaprtih vratih in kaj hitro nama je odprl prijazen lastnik alberga. Pokazal nama je prostore – levo od vhoda je manjša soba z zakonsko posteljo, na sredini WC s kopalnico. V predsobi stoji dobro založen hladilnik – sok, sadje, voda, marmelada, maslo. Desno je skupna spalnica alberga, s posteljami v nadstropjih. Dodelil nama je sobo z zakonsko posteljo in povedal, da je cena za spanje 10 EUR po osebi. Vse kar je v hladilniku, pa je gratis. Lepo!

albergue Casa Laura

Casa Laura ima svojo internetno stran - Casa Laura

Po opravljenem tuširanju in pranju sva obesila perilo, nato pa šla v sosednji kafič na kosilo. Pojedla sva juho iz listnatega ohrovta in velik krožnik solate. Potem sva poiskala vaško trgovino. Kupila sva nekaj sadja in sira ter steklenico portskega vina. Ker sva bila prejšnji dan v Portu na ogledu kleti Offley, sva seveda kupila njihovo vino – dober tawny, portsko vino temne barve s kar 19,5% alkohola. Še preden sva prišla do doma, sva ga že pokusila. Kar v vaškem parku sva odprla steklenico in parkrat dobro potegnila iz nje.

cerkvica v Vilarinhu

Kasneje zvečer naju je gospodinja Laura povabila še na pecivo in kozarec portskega vina. Ponudbo sva seveda z veseljem sprejela. Pri kozarčku se nama je pridružil še romar, ki je prišel v zavetišče kmalu za nama. To je bil Francoz Pierre, ki je sam spal v drugem delu alberga.

Malo smo poklepetali s gospodarjem, kateri nama je povedal, da ima dva otroka, sina, ki je star 21 let in še študira, in hčer, ki je stara 14 let. Sin igra tudi na bobne. O tem sva se lahko prepričala ponoči, ko je treniral nanje. Ni bilo preglasno in ne moteče. Zgleda, da imajo klet precej dobro izolirano. Ponoči je deževalo in nama dodatno namočilo cunje, ki so se sušile na stojalu. Ob odhodu sva morala mokre pospraviti v nahrbtnik, kar je težo nekoliko povečalo. A sedaj sva še spočita, bova že zmogla ...

2. etapa, Vilarinho - Barcelinos, 27 km

Vilarinho – Barcelos, 27 km, dobrih 7 ur hoje,

Nedelja, 23.9.2012. Start ob 06.45, prihod na cilj ob 14.uri, občasno je deževalo, enkrat ali dvakrat vmes tudi močnejši naliv.

Še v jutranjem mraku sva krenila iz Case Laura v kraju Vilarinho proti Ratesu. Prvi dve uri sva hodila brez počitka, saj je bilo jutro sveže in vreme oblačno, zelo primerno za hojo. Želela sva še pred dežjem priti do zavetja v Ratesu. 

Še vedno je bilo temno, ko sva šla po starem mostu Puente de Arcos preko reke Arcos. Malo višje ob  reki so prepevali mladinci, ki so očitno tam popivali in se veselili vso noč.  Ko so opazili najine čelne svetilke, so naju burno pozdravljali, midva pa sva jih poslikala od daleč.

Ob 09. uri sva prišla do prvih hiš naselja Rates, prav tedaj pa je pričelo rahlo pršiti. 
 

cerkev v kraju Rates

Zavila sva v bar Macedo in naročila kavico. Ker je natakarica povedala, da imajo wifi povezavo, sem poskušal vzpostaviti povezavo na internet, a mi ni uspelo. Po 20 minutah je prenehalo pršiti in odšla sva naprej. Slabih 10 minut hoje naprej, bolj na koncu razpotegnjenega naselja je albergue, ki pa je bil ob tej uri seveda še zaprt. 
 

na levi albergue Rates, na vrhu klanca trgovina

Zopet se je na hitro ulilo in zbežala sva v trgovino. V trgovini, ki je le malo naprej po klancu od alberga in na desni strani ceste, sva požigosala credentiale. Danica si je kupila majico z rumeno puščico Camina in kapo s simbolom Jakobove školjke. Da bi se prijazni trgovki vsaj malo odkupila za gostoljubnost in streho pred dežjem, sem kupil pivo, Danica pa jogurt. Ko sem na stopnicah trgovine popil pivo, je počasi  prenehalo deževati in šla sva naprej. 
 

V gozdu malo nad Ratesom sva si privoščila malico iz nahrbtnika – kruh in malo sira ter grozdje. Še preden sva končala s hrano, naju je dež zopet ujel. To pot je šlo zares. Močna ploha. Oblekla sva dežne hlače, dežne pelerine, pa nategnila dežne prevleke tudi preko nahrbtnikov. Dež naju je spremljal naslednji dve uri, ene dvakrat je prišel močnejši naliv, ostali čas naju je spremljalo bolj rosenje.
 

bar v Pedra Furadi

Ko sva okrog 12. ure prišla do bara v Pedra Furadi, je dež povsem prenehal. Tam sva se ustavila, popila kavico in pojedla juhico iz listja ohrovta, katerega imajo tod na vsakem vrtu. Zraste tudi do 3 m visoko. Z njim krmijo živali, pa tudi pridno kuhajo juhice. Marsikje ob poti sva zavonjala značilni vonj te ohrovtove juhe.

Od Pedra Furade naprej se Camino v glavnem drži asfaltnih in tlakovanih cest skozi strnjena naselja. Šla sva skozi Goias, Carvalho in še nekatere vasi, katerih imena sem že pozabil. Malo pred 14. uro sva se spustila po blagem klancu navzdol in preko avtoceste sledila cesti v naselje Barcelinos. 
 

Tik pred mostom preko reke, na drugi strani katere sva že videla mesto Barcelos, je tabla z napisom „Albergue“ kazala v levo. Mimo postaje bombeirosov (gasilcev) sva prišla do doma folkloristov, v katerem domuje tudi albergue. Od nekod se je vzel hospitalero, ki nama je pokazal spalnico z 18 posteljami, tri vrste s po tremi posteljami v nadstropjih. Poleg tega albergue premore še tri tuše in ločena WCja z umivalnico. Kuhinje ni, so pa električni radiatorji, od katerih je eden celo deloval. Cena 5 eur. Menda je v mestu Barcelos še en albergue, čisto nov. Midva ga nisva šla iskat, bila sva kar zadovoljna, da sva že na suhem pod streho, saj se je zopet močno ulilo. Do 17. ure sva malo počivala, medtem pa se je v albergu nabralo kar nekaj romarjev. Na koncu nas je bilo 12 – dva mlada Nemca, dva Francoza, pa še Pierre od prejšnjega dne, dve starejši ženski Španki in še ena sama ženska srednjih let ….

Ob 17. uri je malo prenehalo deževati, zato sva vzela dežne pelerine in se odpravila na večerjo preko mostu v mesto Barcelos. 

Sicer pa ponujajo kar poceni obroke tudi v barčku tik zraven alberga. Menda hočejo 6,5 eur za juho in zrezek ali ribo, pa kruh in vino, tako so vsaj povedali drugi romarji. Šla sva mimo mestne hiše in v center mesta. Danica je po poti pridno slikala kipe petelinov, ki so znamenitost Barcelosa in obenem tudi nacionalni simbol Portugalske. Portugalci petelinu pravijo galo. 
 

Legenda govori, da je nek sodnik obsodil na smrt romarja, ki je bil obtožen tatvine. Romar je trdil, da je nedolžen in da bo to dokazal petelin, ki bo oživel na sodnikovi mizi. Pri kosilu je sodnik ves začuden res opazil, da je pečen petelin na njegovem pladnju vstal in pričel kikirikati. Sodnik je takoj stekel na trg, kjer je bil obešen romar in ugotovil, da je še živ, ker mu je Santiago (=sveti Jakob) držal noge v zraku, da se ni dokončno obesil. Seveda je sodnik tedaj romarja oprostil kazni in iz tega dogodka je nastala legenda, katero  Portugalci še danes praznujejo kot nacionalni praznik. Zanimivo, da enaka legenda obstaja tudi v Španiji in sicer v kraju Santo Domingo de la Calzada, skozi katerega vodi Camino Frances.

mestna hiša v Barcelosu

Ker je spet pričelo deževati, sva poiskala zavetje v restavraciji Perola, nekje v severnem delu Barcelosa. Tudi tam so imeli wifi, a mi zopet ni uspelo vzpostaviti povezave. Zelo rad bi se prebil do interneta, da bi prebral vremensko napoved za naslednji dan. Pa ni šlo. Tudi na TV so vrteli samo nogomet, nič vremenskih poročil. Nedelja pač. 
 

Ko je prenehalo padati, sva jo ucvrla proti domu. Že na mostu naju je zopet ujel dež in zadnji trenutek sva se skrila v albergue. Tam je Danica pridno sušila, obračala in menjavala mokre cunje na radiatorju, jaz pa sem se lotil tegale dnevnika.

3.etapa Barcelinos - Ponte De Lima, 33 km

3.etapa, Barcelinos - Ponte de Lima, 33 km

 

V albergu v Barcelinosu ni kuhinje, zato sva se dokaj zgodaj odpravila na pot. Ob 7.30 uri je bilo še mračno, ko sva za seboj zaprla dvoriščna vrata in se odpravila proti mostu (iz XIV.stoletja) čez reko Rio Cavado, ki loči Barcelinos od Barcelosa. Mimogrede sva se ustavila v bifeju pri gasilcih tik ob albergu in si privoščila zajtrk. Velika kava z mlekom in par croissantov, pa je bilo opravljeno. 

odhod iz Barcelinosa, bar z zajtrkom je na desni

Mesto Barcelos sva si ogledala že prejšnji večer, zato sva to jutro šla kar naravnost po markacijah proti primestnemu naselju Vila Boa. Na eni izmed hiš sva opazila rdečo zastavo s srpom in kladivom, sedež neke delavske stranke. Pri nas so ti simboli že skorajda prepovedani, na Portugalskem pa povsem običajna stvar. 

Na samem robu mesta sva srečala skupinico romarjev, ki je zbegana iskala nadaljevanje poti. Res ni bilo nikjer videti nobene markacije. Ampak "stari peregrinosi" vemo, da se običajno v takih primerih pot nadaljuje v isti smeri, zato sem kar krenil naravnost naprej in po 200 metrih je bila pred menoj zopet rumena puščica na steni ene izmed hiš. Nekaj časa sva za seboj vlekla procesijo peregrinov, a počasi sva se le odtrgala od zasledovalcev. 

Mimo neke kapelice sva prečkala železniško progo, nato pa se skozi usek v gozdičku spustila v dolino z lepim potočkom. Sledil je dolg in kar naporen vzpon do Tamela, kjer je nov albergue. 

nov albergue A Recoleta v Tamelu

Ker je pričelo rositi, sva se za nekaj časa skrila v restavracijo, ki je nasproti alberga. Odlična kavica, malo wifija, potem pa naprej, v rahel dežek. Pri cerkvi v naslednjem kraju, Aborimu, sva se ustavila in pomalicala. Medtem so naju ponovno dohiteli in tudi prehiteli tisti romarji, ki sva jih zjutraj v Barcelosu spravila na pravo pot. 

cerkev v Aborimu, v parku ob njej malica

Pri železniški postaji Tamel sva ponovno prečkala progo, nato pa se med polji in vinogradi sprehodila do rimskega mostu Puente das Tabuas. Most je zelo lepo ohranjen, zraven njega je tabla s podatki.  
 

rimski most Puente das Tabuas

 

Puente das Tabuas

Opazila sva že samostan v Balugaesu, ki pa je bil še kar nekaj kilometrov pred nama. Vendar pa trasa Camina ne vodi do samostana. Za obisk bi bilo potrebno zaviti v levo s poti in se po cesti dvigniti na hribček, na katerem stoji samostan.  

samostan in cerkev v Balugaesu (slika iz Camina 2011)

Ker je zopet pričelo močneje deževati, sva obisk samostana za tokrat črtala. Po dnu doline sva med močnim nalivom odkorakala proti kraju Vitorino de Piaes, ki leži na hribu nasproti Balugaesa. 

Takoj za krajem Vitorino sva naletela na restavracijo Viana, le par metrov na desno s poti Camina. Ustavila sva se, se preoblekla v suhe cunje, nato pa naročila kosilo in si dodobra odpočila. 

Žal je ravno v času kosila prenehalo deževati, takoj ko sva zopet oprtala nahrbtnike, pa se je ponovno ulilo. Nekaj časa sva hodila po asfaltni cesti, kmalu pa se je v levo odcepila dokaj strma in blatna bližnjica, ki je mimo mesta Facha vodila v dolino proti najinemu današnjemu cilju Ponte de Lima. 
 

odcep Camina proti kraju Facha

 Za dobrih 34 kilometrov poti sva porabila 9 ur hoje, večinoma v dežju. V kraju Ponte de Lima so na ta dan imeli sejem, tako da sva se le s težavo prebijala po drevoredu ob reki. Ob obeh straneh drevoreda so bile razpostavljene stojnice z različno kramo, med njimi pa se je trlo nakupovalcev, ki so brskali po kupih oblačil in drugi šari, kot je običajna za takšne štante na sejmih na prostem.

sejemski dan v Ponte de Limi

Mestni albergue je na drugi strani rimskega mostu preko reke Rio Lima, takoj na desni strani. Pred albergom je že bila vrsta romarjev, ki so čakali na dodelitev postelje, saj so albergo odprli šele nekaj minut pred najinim prihodom. Ko sva prišla na vrsto, sva se vpisala v knjigo gostov, nato pa poiskala primerno posteljo. Sledil je običajni protokol - pranje in sušenje cunj, postiljanje, preoblačenje in odhod v mesto, na večerjo in ogled mestnih znamenitosti. 

rimski kost v Ponte de Limi

Ponte de Lima je kar veliko mesto. Šteje okrog 43.000 prebivalcev. Mesto je bilo naseljeno že v rimskih časih. O tem pričajo številne stavbe iz tistih časov, pa tudi kipi in makete rimskih bojnih vozov, ki so razstavljene po mestu. Splača se si vzeti čas za ogled mesta.

Ponte de Lima - vojaška utrdba v centru mesta